Stanovanje sodi med osnovne in najkompleksnejše človekove dobrine. Opredeljujejo ga številne lastnosti, ki določajo kakovost bivanja. V raziskovalnem projektu obravnavamo stanovanje kot dobrino s fizičnimi in vsebinskimi značilnostmi, ki predstavljajo pomembne merilnike njegove uporabne vrednosti oziroma ključne indikatorje za merjenje morebitnih sprememb vrednot prebivalcev, ki se odražajo pri dojemanju, zaznavanju in potrebah stanovalcev glede kakovosti bivanja. Pri tem se osredotočamo na bivanje v stanovanjskih soseskah, ki so bile zgrajene v obdobju socialističnega družbeno-političnega in gospodarskega sistema in v obdobju po prevzemu sistema tržnega gospodarstva (postsocialistično obdobje). Izhajamo iz hipoteze, da so drugačne družbene okoliščine, ki so značilne za postsocialistično obdobje, pri prebivalcih prinesle nove zahteve glede kakovosti bivanja, ki (lahko) posledično pomenijo, da so soseske iz socialističnega obdobja postale manj privlačne za bivanje, saj imajo stanovalci zaradi spremenjenih vrednot glede kakovosti bivanja v stanovanjskih soseskah višja pričakovanja oziroma višje zahteve po boljšem stanovanjskem standardu in boljši kakovosti stanovanjskega okolja. Raziskava je zasnovana primerjalno, saj hipotezo preverjamo za dve državi – Slovenijo in Hrvaško, ki imata isti temelj za nastanek velikih stanovanjskih sosesk, ki so bile zgrajene v socialističnem obdobju. Obe sta bili namreč del skupne socialistične države Jugoslavije. Podobno kot v drugih socialističnih državah srednje in vzhodne Evrope je tudi v Jugoslaviji gradnja takšnih stanovanjskih sosesk trajala do konca osemdesetih let. Ustavila se je šele po razpadu skupne države in uvedbi spremembe družbeno-političnega in ekonomskega sistema, ko so se začele pojavljati nove tipologije gradnje kolektivnih stanovanjskih stavb. Stanovanjske soseske iz postsocialističnega obdobja (praviloma) vključujejo manjše posamezne stanovanjske stavbe, z manjšim številom stanovanj oziroma z manjšim številom prebivalcev. To velja predvsem za Slovenijo, medtem ko se je na Hrvaškem gradnja visokogostotnih sosesk nadaljevala tudi v postsocialističnem obdobju, kar pomeni, da so začele med tema državama v postsocialističnem obdobju nastajati razlike na področju stanovanjske gradnje. Vendar pa ne glede na spremembe in razlike velike stanovanjske soseske iz socialističnega obdobja v obeh državah še vedno predstavljajo pomembno tipologijo stanovanjskega okolja oziroma precejšnji delež celotnega stanovanjskega fonda, za katerega predvidevamo (glede na hipotezo), da je zaradi zastarelosti in spremenjenih vrednot neustrezen za kakovostno bivanje in je potreben celovite prenove. Kljub temu še nobena od preučevanih držav ni sprejela nacionalne strategije prenove velikih stanovanjskih sosesk oziroma smernic za zagotavljanje višje kakovosti stanovanjskega in bivalnega okolja. Končni cilj raziskovalnega projekta je zato, opredeliti – z vidika kakovosti bivanja – smernice in priporočila za ustrezno prenovo stanovanjskih sosesk iz socialističnega obdobja in za načrtovanje novih sosesk, ki jih bo mogoče uporabiti tako v Sloveniji kot tudi na Hrvaškem. Osnova za oblikovanje predlogov za pripravo obeh nacionalnih strategij bo nabor podobnosti in razlik v dojemanju in zaznavanju kakovosti bivanja med stanovalci stanovanjskih sosesk ter njihovih potrebah v zvezi s tem glede na spremenjene vrednote, povezane z načinom življenja. S tega vidika bo raziskava izvirna, oblikovane smernice pa bodo relevantne tudi za druge srednje- in vzhodnoevropske postsocialistične države, še posebej tiste, ki so nastale na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Poseben pomen ima raziskava tudi v metodološkem smislu, saj bodo uporabljene participativne metode zbiranja podatkov: participativno akcijsko raziskovanje, uporabniški način raziskovanja, odprti demokratični forum. Prav umanjkanje participacije javnosti pri definiranju problemov in rešitev je namreč v postsocialističnih državah zelo pogost (in kritiziran) problem.